Mogoče lahko iz dežnih kapelj
izsanjam nežen dotik nekih rok,
celo besede, ki jih ni v slovarju
votle tolažbe, čeprav je topla,
mene pa zebe.
Morda lahko spet za hip pozabim dihati
na tako čudnih krajih, kot so avtobusne postaje,
pa ne prepustim steklenega srca
pepelnati družbi cigaretnih ogorkov
na dnu smetnjaka.
Možno je, da ima megla okus po poljubih
in da je tisti mrzel veter le šelestenje njene
plesne obleke, ko elegantno drsi po mestnih ulicah
in z njih pobira premražene drobce
sladke melanholije.
Morda november diši po minevanju,
zastira svojo medlo svetlobo in
tke pridušeno glasbo iz občutljivih niti tišine,
pa bi vseeno rada plesala v njegovem
meglenem objemu.
28.10. 2008
